- Rokopisni zapisniki Riharda Jakopiča, ki je bil tedaj tajnik in zapisnikar Slovenskega umetniškega društva, 1902–1904, 7 rokopisnih pol;
- Rokopisne beležke Antona Podbevška o društvenem delovanju in povzetki sej ter odborov med letoma 1899 in 1902, 5 rokopisnih pol.
 
Zgodovinski kontekst Groharjevih problemov (iz Slovenskega biografskega leksikona): V začetku 1900 se je vrnil v Ljubljano (stanovanje Krakovski nasip 22), sodeloval tu pri I. slovenski umetnostni razstavi, prirejal izlete na Gorenjsko, slikal krajine, in opravljal posle blagajnika v odboru Slovenskega umetniškega društva, kar je postalo usodno za vse njegovo življenje. Ko je 28. oktobra 1902 odpotoval v Št. Peter na Beneškem, ga je odbor zaradi poneverbe ovadil policiji, in dasi se je Grohar sam, takoj ko je zvedel o tem, vrnil v Ljubljano, dasi je za 850 K, ki jih je manjkalo v blagajni, zastavil društvu 50 slik, cenjenih na 2500 K, dasi se je ponujala še druga garancija in je vsaka škoda prav tako bila izključena kakor namera oškodovanja, ga je odbor izročil državnemu pravdništvu, na čigar obtožbo je bil 15. novembra 1902 obsojen po § 183 k. z. na 3 mesece težke ječe. 16. decembra 1907 je društvo sicer izjavilo, da po Groharju ni trpelo nobene škode, toda Grohar tega dogodka, ki je poleg strašne bede bil glavni vzrok njegovega nerednega življenja, telesnega hiranja in zgodnje smrti, ni nikoli več prebolel; svoje življenje je pozneje imenoval »pokoro za stare grehe«.